Skip directly to content

Redke bolezni

Hemofilija

Kaj je hemofilija?

Hemofilija je razmeroma redka genska motnja, pri kateri se kri ne strjuje pravilno. Če se tkivo rani ali poškoduje in krvne žile počijo, krvavitev traja dlje, kot je običajno. Podaljšano krvavenje lahko vodi do resnih zdravstvenih težav ali celo smrti.

O hemofiliji 

Velika večina ljudi s hemofilijo se z njo rodi. Motnja zaradi načina dedovanja skoraj izključno prizadene moške, ženske pa so običajno le nosilke gena, ki povzroča bolezen, in v večini primerov nimajo nobenih simptomov. Približno dve tretjini primerov hemofilije se pojavi pri ljudeh, ki imajo v družini to bolezen. V preostali tretjini primerov gre za spontano gensko mutacijo, ki se pojavi v nosečnosti, ali pa sorodniki te osebe, ki so imeli bolezen, niso imeli nobenih simptomov in zato niso vedeli, da imajo to motnjo.

Večini ljudem s hemofilijo bolezen diagnosticirajo v otroštvu, vendar se blažji primeri lahko diagnosticirajo šele pozneje. Danes za hemofilijo še ni zdravila, vendar obstajajo načini zdravljenja, ki lahko začasno nadomeščajo manjkajoče faktorje strjevanja krvi.

Vrste hemofilije 

Obstaja več vrst hemofilije. Najpogostejši sta hemofilija A in hemofilija B.

Hemofilija A

Hemofilija A ali klasična hemofilija je genska motnja strjevanja krvi, ki jo povzroči pomanjkanje beljakovine za strjevanje krvi faktor VIII. Zanjo so značilne obsežne krvavitve v mehka tkiva, mišice in sklepe, ki nosijo težo. Hemofilija A je najpogostejša vrsta hemofilije; predstavlja 80–85 % vseh primerov. Po ocenah prizadene med 1 na 5.000 in 1 na 10.000 moških.  Motnja je opredeljena kot huda, zmerna ali blaga glede na raven faktorja VIII v krvi osebe:

  • težka stopnja hemofilije: manj kot 1 % normalne ravni faktorja VIII;
  • srednja stopnja hemofilije: 1–5 % normalne ravni faktorja VIII;
  • lahka stopnja hemofilije: 5–40 % normalne ravni faktorja VIII.

Stopnja bolezni narekuje način zdravljenja (ali se zdravilo predpiše za preprečevanje krvavitev in se vbrizgava redno ali pa po potrebi le v primeru krvavitve). Hemofilija A se obravnava z nadomestnim zdravljenjem s koagulacijskim faktorjem VIII bodisi preventivno bodisi po potrebi. Nadomestno zdravljenje za hemofilijo A je izredno učinkovito in ga bolniki dobro prenašajo.  Vendar pa lahko nekateri razvijejo t.i. 'inhibitorje' (protitelesa), ki blokirajo učinek vbrizganega faktorja. Približno 25 % ljudi, ki se zdravijo za hemofilijo A, naj bi razvilo inhibitorje. Za osebe z inhibitorji obstaja terapija, s katero jih premagajo (sprožitev imunske tolerance). Napoved izida zdravljenja za bolnike s hemofilijo A se je pomembno izboljšala v zadnjih dvajsetih letih z razvojem novih načinov  zdravljenja.

Hemofilija B

Hemofilija B je genska motnja strjevanja krvi, ki jo povzroči pomanjkanje beljakovine faktorja strjevanja krvi IX. Hemofilijo B so kot drugo motnjo kot hemofilija A priznali šele leta 1952, ko so odkrili prvo osebo s to motnjo. Priimek otroka, pri katerem so odkrili hemofilijo B, je bil Christmas, zato so motnjo včasih imenovali tudi "Christmasova bolezen". Hemofilija B je redkejša kot hemofilija A. Pojavi se le med 1 na 35.000  in 1 na 50.000 rojstev moških. V Veliki Britaniji je približno 24.000 ljudi s prirojenimi motnjami strjevanja krvi, od teh jih ima približno 5.600 hemofilijo A in približno 1.200 hemofilijo B.

Motnja je opredeljena kot huda, zmerna ali blaga glede na raven faktorja IX v krvi osebe:

  • težka stopnja (ali zmerno težka): manj kot 1 % normalne ravni faktorja IX,
  • srednja stopnja: 1– 5 % normalne ravni faktorja IX,
  • lahka stopnja: med 5 % in 40 % normalne ravni faktorja IX.

Resnost bolezni narekuje način zdravljenja - ali se bo koagulacijski faktor IX uporabljal za preprečenje krvavitev redno ali le po potrebi v primeru krvavitve. Hemofilija B ima enake znake in simptome kot hemofilija A. Edini način razlikovanja med vrstama in postavitvijo pravilne diagnoze je, da določimo ravni faktorja IX in faktorja VIII v krvi. Hemofilija B se zdravi z nadomeščanjem koagulacijskega faktorja IX, ki se jemlje bodisi kot preventivno zdravljenje bodisi po potrebi. Sodobno zdravljenje hemofilije B je izredno učinkovito in ga bolniki dobro prenašajo, vendar pa lahko nekateri ljudje razvijejo tako imenovane 'inhibitorje' (protitelesa) proti faktorju IX. Inhibitorji blokirajo učinke zdravil. Inhibitorji so redkejši pri ljudeh s hemofilijo B kot pri osebah s hemofilijo A. Samo približno 3–5 % ljudi, ki se zdravijo, jih razvije. Vendar pa so inhibitorji hemofilije B včasih povezani z redko, hudo alergijsko reakcijo  po vbrizganju koagulacijskega faktorja IX (anafilaksija).  Za ljudi z inhibitorji proti faktorju IX obstaja zdravljenje, s katerimi se ti premagajo. Napoved izida bolezni za bolnike s hemofilijo B se je pomembno izboljšala v zadnjih dvajsetih letih z razvojem novih načinov zdravljenja.

Druge motnje strjevanja krvi 

Obstaja več drugih motenj, ki jih povzročajo pomanjkanje ali nizke ravni drugih faktorjev strjevanja v krvi. Večina teh je zelo redkih, medtem ko so druge, kot je von Willenbrandova bolezen, razmeroma pogostejše.

Pridobljena hemofilija

Pridobljena hemofilija je redka, a huda motnja strjevanja krvi, ki se pojavi, ko ljudje, pri katerih je bilo delovanje krvi prej normalno, razvijejo motnjo, ki povzroči, da njihov imunski sistem v krvi uničuje faktorje strjevanja. Gre za avtoimunsko motnjo, kar pomeni, da telo ne loči med lastnimi in tujimi v telo vnesenimi sestavinami. Zato začne napadati svoje lastne sestavine, v tem primeru faktor VIII. Najpogosteje gre za protitelesa proti faktorju VIII (tako imenovana pridobljena hemofilija A), toda lahko gre tudi za druge faktorje strjevanja krvi.

Pridobljena hemofilija A ima drugačne simptome kot prirojena hemofilija A. Krvavitve v kožo, mišice ali mehka tkiva in sluznice so pogostejše pri pridobljeni hemofiliji A, krvavitve v sklepe pa so neobičajne (te so zaščitni znak prirojene različice, hemofilije). Motnja je redka, pojavila naj bi se pri 1 osebi na milijon prebivalcev na leto. Za razliko od podedovane hemofilije lahko pridobljena hemofilija prizadene tako moške kot ženske; motnja pa večinoma prizadene starejše. Približno v polovici primerov se pojavi skupaj s kakšno drugo boleznijo, kot so rak, diabetes ali kakšna druga avtoimunska motnja, kot je npr. multipla skleroza.  Včasih prizadene tudi nosečnice. Redko se lahko pridobljena hemofilija pojavi kot reakcija na zdravila.

Ko je pridobljena hemofilija povezana še s kakšno drugo boleznijo ali z nekim zdravilom, lahko bolezen izgine, z zdravljenjem z njo povezane bolezni ali s prenehanjem jemanja zdravila. Ko se motnja pojavi nenadoma in brez znanega vzroka, je namen zdravljenja preprečiti hude krvavitve in iz krvi odstraniti protitelo, ki uničuje faktor strjevanja v plazmi.

Von Willebrandova bolezen

Von Willebrandova bolezen je najpogostejša prirojena motnja strjevanja krvi, ki prizadene 1 % prebivalstva v Veliki Britaniji. Kljub temu pa se ocenjuje, da ima v državi le približno 125 ljudi tako hudo obliko motnje, pri kateri bi potrebovali zdravljenje. Ta motnja je posledica neobstoječe, okvarjene ali nizke ravni posebne vrste faktorja strjevanja, ki se imenuje Willebrandov faktor. Simptomi so v večini primerov blagi do zmerni in običajno manj hudi kot pri težki hemofiliji. Motnja lahko prizadene tako moške kot ženske v enakem številu in se lahko podeduje po katerem koli od staršev. Simptomi lahko vključujejo krvavitve iz nosu, hitro pojavljanje modric, podaljšane krvavitve iz manjših ran in močne menstruacije pri ženskah. Obstajajo različni tipi von Willebrandove bolezni, ki zahtevajo zelo različno zdravljenje. Težka stopnja von Willebrandove bolezni, pri kateri sta znižani ravni von Willebrandovega faktorja in faktorja VIII pod 1%, ima enake simptome kot težka stopnja hemofilije A, vključno s krvavitvami v sklepe. Resnost bolezni narekuje vrsto zdravljenja.

Hemofilija C (pomanjkanje faktorja XI)

Hemofilija C je znana tudi kot pomanjkanje faktorja XI. Bolezen je redka, a se pojavlja pogosteje v nekaterih etničnih skupinah, kot so judje Aškenazi. S hemofilijo C se rodijo tako moški kot ženske. Motnja je običajno blaga in večina ljudi, ki jo ima, malo krvavi. V mnogih primerih pri osebah sploh ni diagnosticirana, dokler te ne potrebujejo operacije.

Druge redke prirojene motnje strjevanja krvi

Druge prirojene motnje pomanjkanja faktorjev strjevanja krvi so redke ali izredno redke (pojavijo se pri eni osebi na milijon ljudi). Nanašajo se na faktorje I, II, V, VII, X in XIII. Učinki motenj segajo od blagih do hudih, zdravljenje pa večinoma obsega infuzijo plazme ali nadomestno zdravljenje s koagulacijskim faktorjem, če obstaja.

Dedovanje hemofilije

Osebe s hemofilijo imajo motnjo, pri kateri njihovo telo ne tvori dovolj določene beljakovine v krvi, ki se imenuje faktor strjevanja krvi. Faktorji strjevanja običajno krožijo v krvi in igrajo pomembno vlogo v zapletenem procesu, ki krvi pomaga, da se strjuje. Vrsta faktorja strjevanja, ki ga osebi primanjkuje, določa, za katero vrsto hemofilije gre. Ljudje s hemofilijo A imajo pomanjkanje faktorja strjevanja VIII, medtem ko imajo tisti s hemofilijo B pomanjkanje faktorja IX. Gene, odgovorne za faktorja strjevanja VIII in IX, nosi kromosom X. To je eden od dveh kromosomov, ki določata, katerega spola smo. Ženske imajo dva kromosoma X (XX) in moški en kromosom X in en kromosom Y (XY). Ko se kromosomi prenesejo naprej, podedujemo enega od matere (X ali X) in enega od očeta (X ali Y). Če ženska podeduje kromosom X z geni za hemofilijo od matere ali očeta, je zelo verjetno, da bo njen drugi kromosom X normalen. To pomeni, da bo najverjetneje še vedno sposobna tvoriti varno raven faktorja strjevanja z 'normalnim' kromosomom X. Ker nima simptomov hemofilije, ji najverjetneje ne bodo diagnosticirali hemofilije, a je 'nosilka' gena hemofilije, kar pomeni, da ga lahko prenese na svoje otroke.

Nekaj žensk nosilk 'hemofilnega' kromosoma X ima občasne težave s strjevanjem krvi, a so te zelo redko tako resne kot težave pri moških. Če moški podeduje 'hemofilni' kromosom X od matere, nima na voljo drugega kromosoma X, ki bi nevtraliziral učinke 'hemofilnega' kromosoma X (ker je drugi kromosom Y). To pomeni, da morda ne bo mogel tvoriti normalne ravni faktorja strjevanja, ki ga potrebuje.

Vzorci dedovanja 

Ljudi s hemofilijo pogosto skrbi, da bodo bolezen prenesli na svoje otroke, ali pa želijo razumeti, kako se je razvila pri njih samih. Vzorce dedovanja, kot se imenujejo, je težko razumeti. Morda boste potrebovali pomoč genetskega svetovalca, ki vam bo razložil, kako ste podedovali bolezen, in/ali poskusil ugotoviti, ali boste bolezen prenesli naprej.

Če ste ženska »prenašalka« hemofilije

Če ste ženska »prenašalka« 'hemofilnega' kromosoma X (tj. imate en 'hemofilni' kromosom X in en normalni kromosom X) in imate otroka z moškim partnerjem, ki ima normalni kromosom X, imate 50 % možnosti, da boste 'hemofilni' gen prenesli na deklico (prav tako bo postala prenašalka) in 50 % možnost, da boste 'hemofilni' gen prenesli na dečka (zato bo imel hemofilijo).

Če ste moški s hemofilijo

Če ste moški s hemofilijo (tj. imate hemofilni gen na svojem kromosomu X) in imate otroka z žensko, ki ima normalna kromosoma X, imate 100 % možnosti, da boste 'hemofilni' gen prenesli na deklico (tako bo postala prenašalka) in nobene možnosti, da boste 'hemofilni' gen prenesli na dečka (dobil bo vaš kromosom Y, ne pa kromosoma X).

Če ni bolezni v družini

Včasih se zgodi, da ni jasnega vzroka, zakaj ima posameznik hemofilijo. Morda ni očitne družinske anamneze za hemofilijo. Preiskave lahko pokažejo, da nobeden od staršev ni nosilec 'hemofilnega' gena. Stopnja hemofilije je običajno nespremenjena skozi vse rodove iste družine. Če je torej v družinski anamnezi lahka hemofilija, se bo naprej prenašala lahka stopnja bolezni.

Možno je, da 'hemofilni' gen ostane skrit skozi več generacij družine, saj nekateri nosilci gena nimajo izraženih simptomov. Če vas ali vašega družinskega člana skrbi možnost, da boste podedovali ali prenesli 'hemofilne' gene, se pogovorite s svojim zdravnikom, ki vas lahko napoti v center za hemofilijo.